Zgodovinski kabaret za pripovedovalca in harmoniko je predstava, ki je bila lani premierno izvedena na odru Cankarjevega doma, 30. 5. 2024 pa so si jo v kulturni dvorani na Destrniku ogledali tudi naši učenci in učenke od 7. do 9. razreda. Stroške predstave je pokril Šolski sklad. Zgodbo Matije Zorca, peka iz Destrnika, ki se je zaradi vojnih razmer večkrat znašel na napačnem bregu zgodovine je v življenje obudil njegov vnuk Aleš Šteger. Aleš Šteger, ki je danes zelo uspešen avtor knjig poezije, romanov, esejev in knjig za otroke, urednik, prevajalec ter pobudnik umetniških dogodkov, je bil včasih učenec naše šole. V uvodu nam je povedal, da je zgodba njegovega deda v družini ostala kot neizgovorjena resnica ali na pol izgovorjena skrivnost. Ker zgodbo napaja močna želja po ŽIVETI, jo je Aleš zapisal z mislijo, da bo nekoč uprizorjena. V zgodbi ima pomembno vlogo dedova črna harmonika. Ta je dedu v težkih trenutkih pomagala PREŽIVETI. Aleš nam je povedal, da je, ko je pisal besedilo, za črno dedovo harmoniko videl točno določenega glasbenika, harmonikarja Jureta Torija. Ta je potem za zgodbo res napisal glasbo. Z zanimanjem smo spremljali ta zgodovinski kabaret za pripovedovalca in harmoniko, še posebej, ker je v vlogi pripovedovalca bil »naš« Aleš Šteger sam. Jure Torij, »dedova črna harmonika«, pa je naše doživljanje dedove usode še poglobila. Predstavo Moja vojna harmonika smo doživeli kot močno sporočilo, kako vojna usodno zareže v življenje malega človeka in kako si v razčlovečenem, brezsrčnem stanju vojne želi mali človek le PREŽIVETI in ŽIVETI.

Mira Anderlič